Sanitas et labor, letnik 10, št. 1, januar 2013, Znanje, izkušnje, sodelovanje II
Vsebina:
Alenka Škerjanc: Prezentizem v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana - prospektivna študija
Marjan Bilban: Vpliv alkohola na vozniško zmožnost
Povzetki:
Alenka Škerjanc
Prezentizem v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana - prospektivna študija
Povzetek: V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja so skandinavski raziskovalci pričeli proučevati prezentizem, ki pomeni prisotnost zaposlenih na delu tudi tedaj, ko se počutijo bolne.
Od januarja leta 2011 poteka raziskava prezentizma v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa. Vsem 7168 zaposlenim v UKC Ljubljana je bil razdeljen vprašalnik, ki se nanaša na zdravstveno stanje, na demografske dejavnike, dejavnike, povezane z delom, in psihosocialne dejavnike. Ugotavljali bomo vpliv teh dejavnikov na prisotnost na delu v primeru bolezni.
Odgovorilo je 3816 (53,2 %) od 7168 zaposlenih delavcev v UKC Ljubljana. Med tistimi zaposlenimi, ki so na vprašalnik odgovorili, jih je 1470 (38,5 %) ocenilo, da so bili v letu 2010 zdravi ali pa so bili največ enkrat na delu in/ali največ enkrat v bolniškem staležu, ko so se počutili bolne. 1519 (39,8 %) se jih je opredelilo za prezentiste - torej, da so tedaj, ko so se počutili bolne, vsaj dvakrat ali večkrat delali, 237 (6,2 %) se jih je opredelilo za absentiste - torej, da so v primeru bolezni vsaj dvakrat ali večkrat koristili bolniški stalež, 590 (15,5 %) zaposlenih pa je navedlo, da so v primeru bolezni vsaj dvakrat ali večkrat odšli na delo in vsaj dvakrat ali večkrat tudi v bolniški stalež. Absentizem je pogostejši med prezentisti kot med tistimi, ki niso prezentisti (p<0,001). Prezentizem prevladuje med tistimi, ki svoje zdravstveno stanje ocenjujejo kot slabo (p<0,001).
Predvidevamo, da je opazovana populacija dovolj velika, da bomo v nadaljevanju študije prikazali dejavnike, ki vplivajo na prezentizem, in vpliv prezentizma na spremembo zdravstvenega stanja ter posledično porast bolniškega staleža. Če se bo pokazalo, da je prezentizem zanesljiv napovedni dejavnik za poslabšanje zdravstvenega stanja in porast bolniškega staleža, ga bomo uvrstili med redne kazalnike negativnega zdravja delavcev.
Ključne besede: prezentizem, bolniški stalež, zaposleni v UKC Ljubljana
Majda Mandelc Grom
Poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu v Sloveniji v obdobju od 1998 do 2011
Povzetek: Slovenija je bila v zadnjih treh desetletjih soočena z epidemijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Največ delavcev je bilo izpostavljenih azbestu v tovarni azbestcementnih izdelkov Salonit Anhovo. Pravna ureditev verifikacije poklicnih bolezni in možnost uveljavljanja odškodnine za poklicno bolne je bila sprejeta z zakonom leta 1996 in pravilnikom leta 1997. Verifikacijo poklicnih bolezni izvaja Interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki jo je imenoval minister za zdravje RS in ima sedež na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa.
Prikazane so pravne podlage za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi azbesta v Sloveniji po letu 1996, značilnosti posameznih poklicnih bolezni in pregled delovanja Interdisciplinarne skupine strokovnjakov v trinajstletnem obdobju. Interdisciplinarna skupina je v skladu s sprejetimi kriteriji obravnavala 2533 oseb, od katerih je bila pri 1833 osebah verificirana ena poklicna bolezen ali več poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Podrobneje so analizirani primeri poklicnih bolezni glede na vrsto diagnoze, spol, leto verifikacije in delodajalce, pri katerih so bile osebe s poklicno boleznijo izpostavljene azbestu. Verificirana sta bila tudi dva primera mezotelioma zaradi izpostavljenosti azbestu v bivalnem okolju v Sloveniji.
Ključne besede: verifikacija poklicne bolezni, azbest, Slovenija
Alenka Franko, Vita Dolžan, Metoda Dodič-Fikfak
Vpliv gensko-okoljskih interakcij na pojav azbestnih bolezni
Povzetek: Azbestoza je ena najpogostejših bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu. Vzročna povezava med izpostavljenostjo azbestu in azbestozo je jasno dokazana, vendar pa se malo ve o genetskih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na pojav te bolezni. Namen naše raziskave, ki jo predstavljamo kot primer gensko-okoljskih interakcij, je bil preučiti, ali so genetski polimorfizmi GSTM1, GSTT1, GSTP1, MnSOD, ECSOD, CAT in iNOS dejavniki tveganja za razvoj azbestoze pri delavcih, poklicno izpostavljenih azbestu, ter ali med genetskimi dejavniki in dejavniki okolja (izpostavljenostjo azbestu in kajenjem) obstajajo interakcije.
V raziskavo je bilo vključenih 262 bolnikov, ki so zboleli za azbestozo, in 265 delavcev iz istega okolja, ki niso imeli nobene bolezni, povezane z izpostavljenostjo azbestu. Podatki o kumulativni izpostavljenosti azbestu in kajenju so bili na voljo za vso opazovano populacijo. Za analizo ničnih polimorfizmov GSTM1 in GSTT1 ter polimorfizmov GSTP1 Ile105Val in Ala114Val, MnSOD Ala –9Val, ECSOD Arg213Gly, CAT –262C>T in iNOS (CCTTT)n smo uporabili metode, ki temeljijo na reakciji verižne polimerizacije (PCR). Povezavo med azbestozo in različnimi spremenljivkami smo analizirali z metodo logistične regresije.
Azbestoza je bila povezana z logaritmom kumulativne izpostavljenosti azbestu (RO = 3,21, 95 % IZ = 2,43–4,23), medtem ko povezave s kajenjem nismo ugotovili (RO = 0,98, 95 % IZ = 0,69–1,39). Razmerje obetov za azbestozo je bilo 1,01 (95 % IZ = 0,71–1,43) za nični genotip GSTM1; 0,61 (95 % IZ = 0,40–0,94) za nični genotip GSTT1; 1,49 (95 % IZ = 1,06–2,10) za genotip GSTP1, ki nosi zapis za encim z visoko konjugacijsko kapaciteto, v primerjavi z genotipi, ki imajo za posledico nastanek encimov s srednjo in nizko encimsko aktivnostjo; 1,50 (95 % IZ = 1,01–2,24) za genotip MnSOD –9 Ala/Ala v primerjavi z združenima genotipoma Ala/Val in Val/Val; 1,63 (95 % IZ = 0,62–4,27) za genotip ECSOD 213Arg/Gly v primerjavi z genotipom Arg/Arg; 1,36 (95 % IZ = 0,70–2,62) za genotip CAT –262 TT v primerjavi z združenima genotipoma CT in CC; 1,20 (95 % IZ = 0,85–1,69) za genotip iNOS LL v primerjavi z združenima genotipoma SL in SS. Polimorfizem CAT –262 C > T je modificiral povezavo med polimorfizmom MnSOD Ala –9 Val in azbestozo. Rezultati so pokazali tudi, da nični polimorfizem GSTM1 modificira povezavo med kajenjem in azbestozo ter da polimorfizem iNOS modificira povezavo med kumulativno izpostavljenostjo azbestu in azbestozo.
Rezultati naše raziskave dokazujejo, da poleg izpostavljenosti azbestu lahko tudi genetski dejavniki pomembno vplivajo na razvoj azbestoze. Zato je potrebno vpliv gensko-okoljskih interakcij na pojav azbestnih bolezni še nadalje raziskovati.
Ključne besede: gensko-okoljske interakcije, azbestoza, izpostavljenost azbestu, genetski dejavniki
Kristjan Lipičnik, Metoda Dodič Fikfak
Primerjava štirih vhodnih kazalnih računalniških naprav med nalogo upravljanja s kurzorjem − primerjava položaja v zapestju v smeri fleksije/ ekstenzije, hitrosti izvedbe naloge in neudobja pri delu
Povzetek: Namen: Ugotoviti vpliv uporabe tradicionalne računalniške miške in alternativnih računalniških kazalnih naprav na položaj zapestja dominantne roke v smeri fleksije / ekstenzije, hitrost izvedbe naloge in občutek neugodja med izvedbo naloge upravljanja s kurzorjem.
Metode: Devet zdravih prostovoljcev, povprečno starih 33,2 let (SD=9,0 let), je opravljalo standardno nalogo upravljanja s kurzorjem v trajanju približno 10 minut s štirimi kazalnimi napravami: tradicionalno miško na desni strani tradicionalne tipkovnice, valjno miško, postavljeno pred tradicionalno tipkovnico, drsno ploščico, integrirano na desni strani tipkovnice, in sledilno kroglico, integrirano na desni strani tipkovnice. Meritve položaja zapestja v smeri dorzalne / palmarne fleksije so bile opravljene z elektrogoniometrom. Ugotavljali smo delež časa v dorzalni fleksiji zapestja, čas trajanja izvedbe naloge in občutenje neugodja po vizualno analogni lestvici med izvedbo naloge.
Rezultati: Zapestje je bilo pri uporabi tradicionalne miške, valjne miške, drsne ploščice in sledilne kroglice več kot polovico časa v neugodnem položaju dorzalne fleksije nad 25°. Razlike med kazalnimi napravami v deležih časa v položaju nad 25° in v deležih časa v položaju nad 20° dorzalne fleksije desnega zapestja statistično niso bile značilne. Pri uporabi tradicionalne miške je bil čas izvedbe naloge statistično značilno najkrajši, občutenje neugodja pa najmanjše. Uporaba sledilne kroglice je bila statistično značilno najmanj udobna in najmanj učinkovita.
Sklep: Alternativne kazalne naprave se v primerjavi s tradicionalno miško pri reševanju naloge urejanja besedila niso izkazale kot primernejše. Dvodnevni trening z alternativnim kazalnimi napravami verjetno ni dovolj za popolno in učinkovito obvladanje naprav. Pri delu z vsemi testiranimi kazalnimi napravami obstaja povečano tveganje nastanka sindroma zapestnega prehoda v smislu bolezni, povezane z delom, oziroma v primeru ohromitve medianega živca poklicne bolezni v smislu veljavne zakonodaje.
Ključne besede: računalniške kazalne naprave, sindrom zapestnega prehoda, z delom povezane kostnomišične bolezni
Martin Zorko
Povezava med smučarsko tehniko, obremenitvami ledvene hrbtenice, bolečino v križu in strukturnimi spremembami ledvene hrbtenice pri smučarjih tekmovalcih
Povzetek: Degenerativne spremembe ledvene hrbtenice so posledica procesa staranja in vsakodnevnih obremenitev. Določeni telesni položaji in določene obremenitve so dokazano povezane z zgodnejšo degeneracijo ledvene hrbtenice. Takšni položaji in obremenitve so prisotni tudi pri smučanju, pri čemer pa obstajajo precejšnje razlike med dvema različnima slalomskima tehnikama. Pri smučarjih tekmovalcih najstnikih so dokazali določene strukturne spremembe ledvene hrbtenice in večjo pojavnost bolečine v križu, podobnih znanstvenih ugotovitev pri odraslih smučarjih tekmovalcih pa za zdaj še ni. Sodobna tehnologija nam omogoča relativno natančno kinetično in kinematično analizo smučarskega gibanja, težave pa se pojavljajo pri določanju obremenitev posameznih segmentov ledvene hrbtenice in pri ugotavljanju vzorca aktivacije mišic trupa. Preučevanje obremenitev ledvene hrbtenice pri smučanju v povezavi z degeneracijo ledvene hrbtenice in pojavom bolečine v križu je pomembno tako zaradi pravilnega usmerjanja priprave telesa na smučarske obremenitve kot tudi zaradi morebitnega prilagajanja smučarske tehnike.
Ključne besede: ledvena hrbtenica, smučanje, tehnika, obremenitev, degeneracija
Marjan Bilban
Vpliv alkohola na vozniško zmožnost
Povzetek: Zaradi hitrega razvoja motorizacije je postala epidemija poškodb v cestnem prometu v zadnjih desetletjih eden od glavnih problemov razvoja prometa. Številne študije kažejo na prevladujočo vlogo človeškega dejavnika v cestnoprometnih nezgodah. Ta pa je pogosto povezan z opitostjo voznikov in ostalih udeležencev v cestnem prometu.
Raziskave so potrdile, da bo voznik – alkoholik, pa tudi voznik, ki pije škodljivo, praviloma vozil tudi vinjen in da ga kazen (preventivni ukrep odvzema – prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja) od tega ne bo odvrnila. Če bi torej iz prometa izločili voznike, ki so odvisni od alkohola, bi bistveno zmanjšali število tistih, ki vozijo pod vplivom alkohola.
V prispevku so nas zanimali povzročitelji cestnoprometnih nezgod (CPN) v alkoholiziranem stanju v R Sloveniji, njihove posledice, ukrepi policije in sodstva ter zdravstvene selekcije.
Delež alkoholiziranih povzročiteljev cestnoprometnih nezgod v slovenskem prostoru ne upada oziroma delež tistih, kjer so ugotovljene vrednosti nad 1,5 g/kg, celo narašča. Najvišja stopnja alkoholiziranosti je ugotovljena pri povzročiteljih cestnoprometnih nezgod s smrtnim izidom, glede na udeležence pa pri kolesarjih, pešcih in voznikih traktorjev, na cestah v naseljih, ob koncu tedna in pri voznikih starostne skupine od 25. do 34. leta.
Še posebej je zaskrbljujoč delež voznikov, ki jim je zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti in/ali nezgode prenehala veljavnost vozniškega dovoljenja in na drugi strani majhen delež zaključenih postopkov z odvzemom vozniškega dovoljenja na sodiščih in neustreznosti v zdravstveni selekciji ponovnega vključevanja teh voznikov v cestni promet.
Rezultati raziskave še posebej poudarjajo vprašanje povratništva in vpliv zdravstvene selekcije pri teh voznikih. Ocenjujemo, da prav nepravilen pristop v zdravstveni selekciji predstavlja zelo močen generator vedno novega vključevanja voznikov, odvisnih od alkohola, v cestni promet.
Zato je bila poleg ostalih aktivnosti za dvig varnosti v cestnem prometu potrebna takojšnja sprememba zakonodaje, ki bo z ustreznejšo zdravstveno selekcijo kandidatov – povratnikov pripomogla k zmanjšanju števila vinjenih voznikov za volanom, posledično pa tudi k zmanjšanju problematike odvisnosti od alkohola v celotni družbi.
Ključne besede: cestni promet, travmatizem, alkohol, zdravstvena selekcija, vozniška zmožnost
Rajko Črnivec
Osnutek organizacije varnosti in zdravja pri delu v Republiki Sloveniji v srednjeročnem obdobju od 2011–2015
Povzetek: Slovenska medicina dela (prometa, športa) se je do sedaj izkazala za premalo specifično, kar se kaže na preventivnem področju zlasti v prepogostem opravljanju stereotipnih preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev ob pomanjkanju specifičnosti in zanemarjanju ostalih nalog zdravstvenega varstva delavcev, zlasti na področju ergonomije in promocije zdravja pri delu. Obenem nespecifična kurativna obravnava delavcev izziva konflikt z napredujočo splošno medicino in z delom družinskega zdravnika.
V srednjeročnem obdobju (2011–2015) naj bi v skladu z veljavno zakonodajo in tujimi izkušnjami slovenski model varnosti in zdravja pri delu temeljil na tridelnem socialnem dogovoru med vlado, delodajalci in delojemalci, podobno, kot je to v nordijskih državah. Pristop k izvajanju varnosti in zdravje pri delu je multidisciplinaren in zahteva delo več resorjev, strokovnih organov, delodajalcev, sindikatov in zavarovalnic (delavske zavarovalnice). Služba za zdravje pri delu naj bi opravljala dejavnost na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, bila multidisciplinarna z dominantno preventivno funkcijo. Dejavnost naj bi bila organizirana na republiški, pokrajinski in lokalni ravni z ustrezno povezavo. Doktrinarna inštitucija naj bi bila Inštitut za zdravje pri delu. Po podatkih iz leta 2005 je v RS opravljalo dejavnost v MDPŠ 68 % specialistov MDPŠ. 59 % je bilo zaposlenih zdravnic. Gre za zrelo do staro populacijo, ki jo bo treba pomladiti.
Za primerjavo je bilo med letoma 2002 in 2006 stabilno število zdravnikov
zaposlenih v zasebnem sektorju in sicer dobrih 25 %.
Za zagotavljanje kvalitete in učinkovitosti službe za zdravje pri delu so potrebni poleg ustrezno izobraženih kadrov, opreme in prostorov tudi ustrezni strokovni pripomočki (smernice) oziroma izdelani sistemi kvalitete, ki bodo temeljili na standardih ISO. Osnutek naj bi služil za podlago delovni skupini, ki bo pripravljala zdravstveno mrežo dejavnosti slovenske medicine dela, prometa in športa v srednjeročnem obdobju.
Ključne besede: zdravje pri delu, varnost pri delu, humanizacija dela
