V lanskem letu so se za vselej poslovili trije naši upokojeni sodelavci, ki so pomembno vplivali na razvoj Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa in njegovih dejavnostih. Proti koncu leta je umrla Tatjana Šilc, dr. med., sredi oktobra se je poslovil mag. Rajko Črnivec, dr. med., že maja pa je svojo življenjsko pot sklenila Majda Gorše, vms.
Tatjana Šilc, dr. med., se je na inštitutu zaposlila kot mlada zdravnica na področju medicine športa kot ene izmed treh pomembnih dejavnosti. Kljub specializaciji iz medicine dela, prometa in športa je njeno srce bilo predvsem za šport. Zavzeto in delavno se je posvečala razvojni dejavnosti v okviru inštituta. Zavedala pa se je tudi pomena medicine dela in prometa, zato je v letih od 1993 do 1995 prevzela vodenje inštituta, ob tem pa ohranila svoje veliko zanimanje za medicino športa. V spominu nam ostaja kot zagnana sodelavka, ki ni veliko govorila, je pa poskušala čim več narediti.
Mag. Rajko Črnivec, dr. med., je leta 1971 diplomiral na oddelku za splošno medicino ljubljanske Medicinske fakultete, specialistični izpit iz medicine dela, prometa in športa pa je opravil v začetku leta 1979. Istega leta spomladi je uspešno zagovarjal tudi magistrsko nalogo s področja radiologije. Na inštitutu se je zaposlil že leta 1974, le nekaj let po njegovi ustanovitvi. Vse od takrat pa do upokojitve je pretežno delal v dispanzerju medicine dela za UKC Ljubljana, posebej pa ga je zanimalo zdravstveno varstvo delavcev, ki delajo na območju virov ionizirajočih ali neionizirajočih sevanj oziroma so pri delu v stiku z ostalimi snovmi s potencialno mutagenim, karcinogenim in teratogenim učinkom in ostalimi fizikalnimi dejavniki tveganja. Opravljal je izvedensko delo na področju poklicne patologije in sodeloval v zdravstvenih komisijah s sedežem na inštitutu. Posebno zdravstveno komisijo za delo in Interdisciplinarno skupino strokovnjakov za dokazovanje poklicnih azbestnih bolezni je tudi vodil, Posebni zdravstveni komisiji za promet pa je sopredsedoval. Vključeval se je v znanstveno-raziskovalno, razvojno in strokovno-metodološko delo na inštitutu, z velikim žarom pa je opravljal pedagoško delo. Spominjali se ga bomo po neizmerni predanosti stroki, in inštitutu ter kot pokončnega človeka, za katerega je bilo zdravje delavcev največja vrednota.
Majda Gorše, vms, je leta 1950 je v prvi povojni generaciji zaključila Šolo za medicinske sestre v Ljubljani, leta 1962 pa je tudi diplomirala na višji šoli. Medicini dela se je zapisala, ko se je sredi 50. let zaposlila v obratni ambulanti Tovarne aluminija v Kidričevem, to delo pa je nato od leta 1961 nadaljevala v obratni ambulanti tovarne Saturnus v Ljubljani. Na inštitutu je bila kot glavna medicinska sestra zaposlena od leta 1977 do upokojitve v letu 1985, zelo dejavna je bila tudi v Rdečem križu in v Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, kjer je prevzemala pomembne vodstvene funkcije in je za svoje delo dobila številne nagrade. Rada je prihajala na naša novoletna srečanja ter tako spremljala delo inštituta in njegov razvoj.
