Ljubljana, 5. februar 2018 – V zadnjih 27 letih se poklicne bolezni (razen azbestnih, ki sodijo pod okrilje posebne zakonodaje) v Sloveniji skoraj ne odkrivajo in tudi ne preprečujejo, zato naj bi to področje vsaj delno uredili z novim pravilnikom. Predlog pravilnika je med malimi delodajalci naletel na buren odziv in številne kritike, ki pa v veliki meri temeljijo na napačnem razumevanju postopka priznavanja (verifikacije) poklicnih bolezni. Ob tem je treba opozoriti tudi na nesprejemljivo stališče predstavnikov Obrtne zbornice Slovenije in Združenja delodajalcev obrti in podjetništva Slovenije, po katerem je zdravje delavcev sprejemljiv »davek« pri omogočanju poslovanja podjetij.
Po sedanjem sistemu bi moral ob sumu na poklicno bolezen delodajalec sam napotiti delavca na dodatno diagnostiko in verifikacijo poklicne bolezni. Ta postopek bi moral tudi plačati, kar razumljivo ni v njegovem interesu. Poleg tega naj bi postopek izvajal specialist medicine dela, prometa in športa, s katerim ima delodajalec pogodbo za opravljanje preventivnega zdravstvenega varstva delavcev, to pa lahko zdravniku onemogoča strokovno neodvisno delo pri ugotavljanju poklicnih bolezni. Posledica take zakonodaje je, da v Sloveniji vsako leto potrdimo le okoli 30 primerov poklicnih bolezni, medtem ko smo jih imeli pred spremembo zakonodaje v letu 1990 okoli 800 letno. Med poklicnimi boleznimi je bilo takrat največ primerov poklicne naglušnosti, astme in dermatoz.
Po predlogu novega pravilnika bi stroške verifikacije poklicne bolezni nosil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), postopek pa bi predlagal delavec sam. Verifikacijo poklicne bolezni bi izvedel od delodajalca neodvisni specialist medicine dela, prometa in športa, končno besedo pri potrditvi poklicne bolezni pa bi imela tričlanska nacionalna komisija. Pri verifikaciji poklicne bolezni gre za iskanje vzročne zveze med boleznijo in izpostavljenostjo na delovnem mestu; dokazati je treba, da je bolezen povzročil neposredni vpliv delovnega procesa in delovnih razmer na določenem delovnem mestu ali na delu, pri tem pa mora biti bolezen navedena tudi v seznamu poklicnih bolezni. Poudariti je treba, da se poklicna bolezen medicinsko gledano v ničemer ne razlikuje od iste diagnoze, povzročene z drugim dejavnikom, ki ni povezan z delovnim mestom; bolezni pa ne moremo imenovati poklicna, če ni dokazane vzročne zveze z izpostavljenostjo pri delu. Na seznamu poklicnih bolezni so tako naštete diagnoze, ki jih lahko povežemo z izpostavljenostjo pri delu, vendar to ne pomeni, da bodo vse diagnoze s seznama avtomatično priznane za poklicne bolezni. Pred tem mora biti izpeljan temeljit postopek verifikacije, in sicer v skladu s strokovnimi smernicami in kriteriji, ki jih je inštitut pripravil na podlagi mednarodnih priporočil in sodobnega medicinskega znanja.
Predlog pravilnika o poklicnih boleznih bo omogočil delavcem, ki zbolijo za poklicno boleznijo, da dobijo izvid (diagnozo) in na tej podlagi le uveljavijo nekatere pravice, ki jim sicer že pripadajo. Zaradi načina, kako je napisana sedanja zakonodaja, teh pravic doslej namreč niso mogli uveljavljati. Izvid, ki ga bo delavec dobil, mu po predlogu pravilnika ne bi omogočil pravice do odškodnine, pač pa bi ga potrebovali le na ZZZS, da bi mu lahko v primeru poklicne bolezni priznali 100-odstotno nadomestilo osebnega dohodka, in na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri eventualnem ugotavljanju invalidnosti.
Glede na bojazen delodajalcev, da je lahko vsaka bolezen poklicna, je treba poudariti, da ločujemo poklicne in z delom povezane bolezni. Poklicne bolezni so tiste, ki jih nedvomno povzroči delo, vzročna povezava pa mora biti nedvoumno dokazana. Razmerje med poklicno boleznijo in utemeljenim sumom na poklicno bolezen je v državah, kjer priznavajo poklicne bolezni, približno 1 proti 10, medtem ko je razmerje med poklicno boleznijo in boleznijo, povezano z delom, 1 proti 100 ali celo 1 proti 1000. Pomembno je tudi dejstvo, da je interdisciplinarni konzilij zadnjih nekaj let obravnaval 200 sumov na poklicno bolezen dihal. Le trije bolniki so zmogli odločitev, da sprožijo postopek verifikacije.
Kampanja malih delodajalcev ob predlogu pravilnika razkriva tudi etična vprašanja v zvezi z zdravjem delavcem. Ob tem, ko raziskave kažejo, da se sodobni delodajalci zavedajo povezave med zdravjem, delovnim mestom in proizvodnjo, predstavniki naših malih delodajalcev v medijih brez zadržka priznavajo, da jim je mar le za dobiček, četudi gre ta na račun zdravja delavcev. Tako odkritega priznanja o tem, kako nepomembno je zdravje delavcev za malega delodajalca, doslej še nismo slišali. Odgovorni in osveščeni delodajalci namreč ugotavljanja poklicnih bolezni ne bi smeli sprejemati kot grožnjo temveč kot priložnost za prepoznavanje tveganj pri postopkih dela in na delovnih mestih ter za izhodišče pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za preprečevanje poklicnih in drugih bolezni, tj. za programe promocije zdravja pri delu, k čemur jih ne zavezuje le zakonodaja, pač pa tudi etična dolžnost.
Izr. prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica inštituta.
Več informacij: Tanja Urdih Lazar (01 522 26 92, tanja.urdihlazar@kclj.si)
