Medicina dela

CANCER RISK AMONG FIREFIGHTERS AND POLICE IN THE ONTARIO WORKFORCE

Sritharan J, Kirkham TL, MacLeod J, Marjerrison N, Lau A, Dakouo M, Logar-Henderson C, Norzin T, DeBono NL, Demers PA. Cancer risk among firefighters and police in the Ontario workforce. Occup Environ Med. 2022 Aug;79(8):533-539.

Pripravila: Ajda Erzar

UVOD: Gasilci in policisti so pri svojem delu pogosto izpostavljeni rakotvornim dejavnikom. Poklicna skupina gasilcev je od leta 2022 uvrščena v prvo IARC skupino rakotvornosti, saj obstaja zadostno število znanstvenih dokazov, da imajo gasilci višje tveganje za razvoj mezotelioma in raka mehurja kot splošna delovna populacija. Cilj predstavljene študije je bil ugotoviti incidenco raka med gasilci in policisti.

METODE: Študija je bila izvedena na kohorti 2 368 226 kanadskih delavcev. Podatke so pridobili iz treh različnih podatkovnih baz. Opazovano obdobje je bilo od leta 1983 do 2020. S Coxovim regresijskim modelom so ocenili razmerje tveganj in izračunali 95% interval zaupanja za vsako lokacijo raka ločeno in za vse rake skupaj.

REZULTATI: V kohorti (n= 2 368 226) je bilo 13 642 gasilcev in 22 595 policistov, preostalo so bili ostali delavci. V primerjavi z ostalimi delavci v kohorti so imeli gasilci in policisti statistično višje tveganje za raka na splošno (gasilci: HR=1,23, 95% IZ 1,17 - 1,29); policisti: HR=1,17, 95% IZ 1,13-1,22), raka prostate (gasilci: HR=1,43, 95% IZ 1,31-1,57; policisti: HR=1,47, 95% IZ 1,35-1,59), raka debelega črevesja (gasilci: HR=1,39, 95% IZ 1,19-1,63; policisti: HR=1,39, 95% IZ 1,21-1,60) in melanom (gasilci: HR=2,38, 95% IZ 1,99-2,84; policisti: HR=2,27, 95% IZ 1,96- 2,62). Gasilci imajo statistično višje tveganje tudi za raka pankreasa, testisov, ledvic in za ne-Hodgkinov limfom ter levkemijo. Policisti pa za ščitnico, mehur in raka dojk pri ženskah. Gasilci imajo v primerjavi z policisti statistično višje tveganje za mezoteliom in raka testisov.

ZAKLJUČEK: Gasilci in policisti imajo statistično značilno višje tveganje za raka na splošno in za nekatere posamezne rake. Boljše razumevanje tveganja za raka in s tem povezane izpostavljenosti lahko pomagata načrtovati ustrezne preventivne ukrepe za preučevani skupini delavcev.

EFFECT OF OCCUPATIONAL EXPOSURE TO ANTINEOPLASTIC DRUGS ON DNA DAMAGE IN NURSES: A CROSS-SECTIONAL STUDY

Huang X, Gao C, Cai W, Tao Y, Zhong X, Liu H, Hong X, Ding X, Lu H, Lai W, Yi X, Gu Y. Effect of occupational exposure to antineoplastic drugs on DNA damage in nurses: a cross-sectional study. Occup Environ Med. 2022 Apr;79(4):253-258. doi: 10.1136/oemed-2021-107913. Epub 2021 Dec 30. PMID: 34969777.

Pripravil: Žiga Volgemut

UVOD: Čeprav je terapevtski učinek antineoplastičnih zdravil neizpodbiten, lahko ta sredstva pri ljudeh delujejo tudi kot rakotvorne, mutagene in/ali teratogene. Namen te študije je bil oceniti učinek poklicne izpostavljenosti antineoplastičnih zdravil na poškodbe DNK, ocenjene s kometnim testom (Comet assay) in mikronukleusnim testom citokineze (CBMN assay) pri medicinskih sestrah.

METODE: V presečno študijo je bilo kot kontrolno skupino vključenih 305 članov negovalnega osebja iz 7 javnih bolnišnic v Shenzhenu, ki so uporabljali antineoplastična zdravila, in 150 zdravih članov zdravstvenega osebja, ki niso bili izpostavljeni antineoplastičnim zdravilom. Poškodbe DNK so bile ocenjene s kometnim in CBMN testom. Za analizo učinka poklicne izpostavljenosti antineoplastičnim zdravilom na poškodbe DNK so bili uporabljeni modeli multiple linearne regresije in logistične regresije.

REZULTATI: Po prilagoditvi za motilce (confounderje) je bila izpostavljenost antineoplastičnim zdravilom v primerjavi z neizpostavljenostjo antineoplastičnim zdravilom pozitivno povezana z markerji celične poškodbe - tail moment, olive moment, tail lenght in tail DNA percent, prilagojeni β ali OR (95 % IZ) pa je bil 0,17 (0,08 do 0,26), 0,18 (0,10 do 0,27), 1,03 (0,47 do 1,60) in 1,16 (1,04 do 1,29) (vsi p<0,05). Poleg tega so bila opažena podobna statistično pomembna razmerja za biomarkerje testa CBMN. Razen starosti, drugih interakcij med izpostavljenostjo antineoplastičnim zdravilom in drugimi spremenljivkami na rezultate biomarkerjev CBMN testa in kometnega testa ni bilo ugotovljenih.

ZAKLJUČEK: Rezultati so pokazali, da je bila izpostavljenost antineoplastičnim zdravilom pozitivno povezana s tveganjem za poškodbe DNK pri medicinskih sestrah. Rezultati kažejo, da je poklicna izpostavljenost antineoplastikom pomemben globalni javnozdravstveni problem, ki zahteva nujno pozornost.

ASSOCIATION OF SEDENTARY WORK WITH COLON AND RECTAL CANCER: SYSTEMATIC REVIEW AND META-ANALYSIS

JaeYound Lee, Jongin Lee, Joonho Ahn, Dong-rook Lee, Hyoung-Ryoul Kim, Mo-Yeol Kang. Association of sedentary work with colon and rectal cancer: systematic review and meta-analysis. Occup Environ Med. 2022 Apr;79(4):277-286.

Pripravila: Lana Škerlj

UVOD: V večini industrializiranih držav delovno aktivno prebivalstvo velik delež svojega budnega časa preživi v sedečem položaju, od tega okoli eno tretjino predstavlja sedeče delo na delovnem mestu. Do sedaj so bile opravljene številne raziskave, ki so raziskovale povezave med sedečim življenjskim slogom in pojavom raka debelega črevesja in danke, omejene pa so bile raziskave, ki so bile osredotočene na poklicno izpostavljenost sedečemu delu. Cilj predstavljene študije je bil ugotoviti povezavo med sedečim delovnim slogom in pojavom raka debelega črevesja in danke.

METODE: Izveden je bila sistematičen pregled literature in metaanaliza opazovalnih študij, ki so jih pridobili v zbirkah podatkov PubMed, Embase in Cochrane do 12. avgusta 2020. Od 5381 prvotno izbranih študij jih je bilo 23 študij primernih za vključitev v metaanalizo. Združene ocene razmerja obetov so bile pridobljene z uporabo modelov naključnih učinkov, pri analizi pa so bili uporabljeni statistični testi za pristranskosti objave, heterogenost in analizo občutljivosti.

REZULTATI: Od 5381 prvotno izbranih študij je bilo 23 študij s 64 poročili primernih za vključitev. Sedeče delo znatno poveča tveganje za raka debelega črevesja (skupni OR = 1.21, 95 % IZ 1.11 do 1.31, p vrednost 0.0001) in raka danke (skupni OR = 1.08, 95 % IZ 1,0 do 1.16, p vrednost 0.0395). Prilagoditev za prostočasno telesno aktivnost je povezavo oslabila in naredila oceno tveganja nepomembno za sedeče vedenje, vendar pa je bila povezava neodvisna od spola, indeksa telesne mase in ocene sedečega vedenja.

ZAKLJUČEK: Obstajajo dokazi o povezavi med sedečim delom in tveganjem za raka debelega črevesja ali danke. Omejevanje čezmernega sedečega dela bi lahko bilo pomembno sredstvo za preprečevanje raka debelega črevesja in danke.

OCCUPATIONAL HAND ECZEMA REDUCES CAREER LENGTH IN HAIRDRESSERS: A PROSPECTIVE COHORT STUDY OF DANISH HAIRDRESSERS GRADUATING FROM 1985 TO 2007

Havmose M, Thyssen JP, Zachariae C, et al. Occupational hand eczema reduces career length in hairdressers: a prospective cohort study of Danish hairdressers graduating from 1985 to 2007.Occupational and Environmental Medicine 2022;79:649-655.

Pripravila: Sandra Železnik

UVOD: Ekcem rok je zelo pogost pojav poklicne bolezni pri frizerjih, z incidenco na Danskem 33,4/10 000 frizerjev letno. Hkrati je ocenjeno, da za ekcemom rok v poteku življenja trpi kar 45,2% frizerjev. To je tudi, razlog, da jih veliko opusti svojo kariero, čeprav natančen vpliv poklicnega ekcema rok na dolžino kariere ni znan. Cilj raziskovalcev je bil tako ugotoviti učinek poklicnega ekcema rok na dolžino kariere frizerjev, hkrati pa izpostaviti dejavnike tveganja, ki so povezani s pogostejšim opuščanjem karierne poti.

METODE: Prospektivna kohortna raziskava je bila opravljena na frizerjih, ki so na Danskem med leti 1985 do 2007 zaključili poklicno šolanje za frizerja in so bili vključeni v Dansko združenje za frizerje (n=8525). Podatke so pridobili s pomočjo vprašalnika, ki je bil frizerjem prvotno posredovan leta 2009, odzivni populaciji pa ponovno leta 2020. V študijo je bilo tako končno vključenih 2614 frizerjev (končna stopnja odzivnosti 30,1%). Za oceno dolžine karierne poti so uporabili podatke Danskega sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki vključuje čas od začetka pripravništva. Vplačevanje pokojninskega zavarovanja je obvezno za vse zaposlene, medtem ko je za samostojne frizerje, vplačilo prostovoljno. Dolžina kariere je bila ocenjena s pomočjo Kaplan-Meierjeve analize.

REZULTATI: V kohorti (n=2614) je bilo 96,3% žensk, s povprečno starostjo 49,0 let (razpon 33-82 let). Doživljenjska prevalenca ekcema rok je bila 40,9%. V povprečju je v kohorti kariera frizerjev trajala 13,0 let (95% IZ 12,3 – 13,8); od tega pri frizerjih z ekcemom rok 12,0 let (95% IZ 11,0 – 13,0) in pri drugih 14,0 let (95% IZ 12,6 – 15,4), kar je bilo statistično pomembno (p<0,001). Povprečna dolžina kariere je upadala z resnostjo bolezni; frizerji z enkratnim pojavom ekcema rok so v karieri povprečno vztrajali 20 let (95% IZ 14,6 – 25,4), tisti z občasnim pojavom v povprečju 12 let (95% IZ 10,7 – 13,3) in tisti s praktično stalnim ekcemom rok 7 let (95% IZ 5,6 – 8,4). Leta 2020 je 57,3% odzivnikov na vprašalnik že zaključilo karierno pot, 11,7% zaradi ekcema rok, kar obsega 22,4% bivših frizerjev zaradi pojava ekcema rok. Dejavniki, ki so bili povezani z opuščanjem kariere zaradi ekcema rok, so obsegali: anamnezo atopičnega dermatitisa (prilagojeno razmerje obetov (aOR) 2,2 (95% IZ 1,2 – 4,0)), anamnezo pozitivnega krpičnega (»patch«) testa (aOR 5,1 (95% IZ 2,3 – 11,0)) in alergijo na barve za lase (aOR 9,4 (95% IZ 3,4 – 25,6)).

ZAKLJUČEK: Pri frizerjih s poklicnim ekcemom rok je dolžina kariere krajša, še posebej pri delavcih s pogostimi zagoni bolezni ali pri pojavu kontaktne preobčutljivosti, zlasti pri preobčutljivosti na barvo za lase.

ASSESSING ACUTE SYMPTOMS RELATED TO OCCUPATIONAL EXPOSURES AMONG NAIL SALON TECHNICIANS

Shendell DG, Graber JM, Milich LJ, Pratt ME. Assessing Acute Symptoms Related to Occupational Exposures Among Nail Salon Technicians. J Occup Environ Med. 2018 Apr;60(4):343-349.

Pripravila: Maša Kitner Tepeš

UVOD: Cilj presečne pregledne raziskave, izvedene v New Jersey-ju leta 2016, je bil povezati pojav specifičnih simptomov (draženja oči/nosu/žrela/spodnjih dihal/kože, glavobolov, omotice) z akutno izpostavitvijo za zdravje škodljivim kemikalijam v populaciji kozmetičnih tehnikov, zaposlenih v salonih, kjer se izvaja nega nohtov.

METODE: Pridobivanje podatkov je potekalo preko ankete razdeljene med zaposlene ter z obiskom salonov. Vključeni so bili demografski podatki (etnična pripadnost, spol, starost), podatki o delovni anamnezi in uporabi tobaka. Pri obisku salonov so opazovali predvsem načine prezračevanja, vrsto in doslednost uporabe osebne varovalne opreme ter usposabljanje osebja, določali so tudi glavne ogrožajoče dejavnike.

REZULTATI: Zajetih je bilo 40 salonov iz dveh okrožij New Jersey-ja, tako iz četrti z nižjim socio-ekonomskim standardom, kot iz četrti z višjim, sodelovalo je 68 zaposlenih (vključeni so bili le zaposleni iz tistih salonov, katerih lastniki so podali privolitev za sodelovanje – 35% vprašanih). Velik delež sodelujočih so predstavljale ženske (75%), osebe azijskega porekla (35%), z osebno anamnezo draženja oči, nosu, žrela ter kože (69%), ki se pojavlja na delovnem mestu in se znatno izboljša, kadar so dalj časa odsotne z delovišča. Le redki kozmetični tehniki so med izvajanjem del uporabljali (ustrezno) osebno varovalno opremo in/ali so le-to uporabljali na neprimeren način. Več kot polovica delavcev (56%) ni bila deležna izobraževalnih tečajev v zanje dobro razumljivem jeziku.

ZAKLJUČEK: Kozmetični tehniki, ki se ukvarjajo z nego nohtov rok in nog so (pre)slabo izobraženi glede varnega rokovanja z zdravju škodljivimi kemikalijami, ki se nahajajo v vsakodnevno uporabljanih produktih. Najverjetneje je slednje neposredna posledica udeležbe na izobraževalnih tečajih, ki potekajo v zanje manj razumljivem jeziku. V kolikor bi se tečaji izvajali v njihovem maternem jeziku, bi se povečalo upoštevanje varnostnih standardov. Potrebne so nadaljnje raziskave, ki bodo, poleg bolj reprezentativnega vzorca, jasneje opredelile akutno/kronično izpostavitev toksičnim kemikalijam in prašnim delcem delavcev v salonih, potrebna pa je tudi bolj podrobna opredelitev glavnih toksičnih agensov in merjenje njihove koncentracije.

OCCUPATIONAL EXOSKELETONS: A ROADMAP TOWARD LARGE-SCALE ADOPTION

Crea S, Beckerle P, De Looze M, De Pauw K, Grazi L, Kermavnar T, . . . Veneman J. Occupational exoskeletons: A roadmap toward large-scale adoption. Methodology and challenges of bringing exoskeletons to workplaces. Wearable Technologies. 2021 Sept;2,E11.

Pripravil: David Jereb

Članek obravnava metodologijo in izzive uvajanja eksoskeletov na delovnem mestu. Eksoskeleti so nosljive naprave, ki zagotavljajo fizično podporo uporabnikom in jim omogočajo učinkovitejše in udobnejše opravljanje nalog. Mišično-skeletna obolenja so eden glavnih razlogov bolniškega staleža, ali pa so omejujoč dejavnik v produktivnosti delavca. Vizija: z razbremenitvijo telesa s pomočjo eksoskeletov nad mišično-skeletna obolenja. Avtorji zagotavljajo načrt za obsežno sprejetje eksoskeletov na delovnem mestu, ki vključuje štiri glavne korake:

1. raziskave in razvoj

2. klinično testiranje

3. regulatorno odobritev

4. komercializacijo

Avtorji poudarjajo pomen izvajanja obsežnih raziskav in razvoja za zagotovitev varnosti in učinkovitosti eksoskeletov. Klinično testiranje je potrebno za dokazovanje zdravstvenih koristi eksoskeletov in za določitev njihovega vpliva na človeško telo. Regulativna odobritev je prav tako ključna za zagotovitev, da eksoskeleti izpolnjujejo potrebne varnostne standarde in so primerni za uporabo na delovnem mestu. Komercializacija je zadnji korak v načrtu, kjer bodo eksoskeleti na voljo za prodajo in uporabo na delovnem mestu. Njihova investicija pa bo ekonomsko upravičena. Razlike med in field in in lab study:

Na splošno so študije na terenu primernejše za raziskave, katerih cilj je razumevanje vedenja v realnem okolju, medtem ko so študije v laboratoriju primernejše za raziskave, katerih cilj je razumevanje vzročno-posledičnih odnosov v nadzorovanih okoljih. Tako študije na terenu kot študije v laboratoriju imajo svoje prednosti in omejitve, izbira med njimi pa je odvisna od specifičnega raziskovalnega vprašanja in ciljev študije. Vendar pa avtorji izpostavljajo tudi izzive, ki jih je treba premagati za uspešno uvedbo eksoskeletov na delovnem mestu. Ti izzivi vključujejo:

1. visoke stroške eksoskeletov,

2. pomanjkanje standardizacije pri njihovem načrtovanju in izdelavi

3. potrebo po nadaljnjih raziskavah njihove varnosti in učinkovitosti.

4. socialni/kulturni vidiki uporabe

Avtorji trdijo, da lahko široka uporaba eksoskeletov izboljša delovne pogoje za delavce in poveča produktivnost, vendar je te koristi mogoče uresničiti le, če se učinkovito spopademo z izzivi, povezanimi z njihovo uporabo.

Vloga MDPŠ:

1.Ocenjevanje vpliva eksoskeletov na zdravje delavcev: Strokovnjaki medicine dela lahko ocenijo morebitna tveganja in koristi eksoskeletov za zdravje delavcev, vključno z morebitnimi mišično-skeletnimi motnjami, poškodbami ali drugimi zdravstvenimi težavami.

2. Razvoj smernic in standardov: To lahko vključuje standarde za oblikovanje in razvoj eksoskeletov ter smernice za njihovo uporabo v določenih panogah in delovnih okoljih.

3. Ocenjevanje učinkovitosti eksoskeletov: Strokovnjaki medicine dela lahko ocenijo

učinkovitost eksoskeletov pri zmanjševanju z delom povezanih poškodb in izboljšanju zdravja delavcev.

4 Strokovnjaki medicine dela lahko delavcem zagotovijo usposabljanje in izobraževanje o uporabi in vzdrževanju eksoskeletov ter informacije o varni in učinkoviti uporabi eksoskeletov.

5. Spremljanje in sledenje rezultatov

Na splošno je vloga medicine dela pri široki uveljavitvi delovnih eksoskeletov zagotoviti, da je uporaba teh pripomočkov varna, učinkovita in koristna za delavce. S tesnim sodelovanjem z delodajalci, delavci in proizvajalci eksoskeletov lahko strokovnjaki medicine dela pripomorejo k spodbujanju široke in varne uporabe eksoskeletov na delovnem mestu.

EFFECTS OF INDUSTRIAL BACK-SUPPORT EXOSKELETONS ON BODY LOADING AND USER EXPERIENCE: AN UPDATED SYSTEMATIC REVIEW

Kermavnar t, de Vries AW, de Looze MP, O’Sullivan LW. Effects of industrial back-support exoskeletons on body loading and user experience: an updated systematic review, Ergonomics, 2021 Jun;64(6):685-711.

Pripravil: Davor Jelaš

Prenapetost mišic je dejavnik tveganja za kostno-mišične bolezni hrbta in običajen preventivni ukrep za ublažitev tveganja je zagotavljanje opreme za pomoč pri dvigovanju ali premikanju bremen, vedno bolj s pomočjo nosljivih zunanjih mehanskih struktur, znanih kot poklicni/industrijski eksoskeleti.

Sistematično iskanje je odkrilo 33 študij, od katerih je bilo 13 o aktivnih in 20 o pasivnih eksoskeletih za podporo hrbtu. Udeleženci so bili v večji meri zdravi moški, število se je gibalo od 5 do 24. Od 33 študij sta bili le dve terenski, ki sta vključevali zapletene naloge. Mišična aktivnost je bila daleč najbolj raziskana objektivna ugotovitev. Povprečna aktivnost hrbtnih mišic, mišic spodnjih okončin in obremenitev na L5/S1 se je zmanjšala, tako pri uporabi pasivnih kot tudi aktivnih eksoskeletov. Aktivnost trebušnih mišic, ki se je med drugim znatno povečala med hojo, se je spreminjala glede na kot ledvene fleksije in vrsto podpore eksoskeleta. Ugotovljeno je bilo, da povečana aktivnost trebušnih mišic prispeva k večji kompresiji hrbtenice in se zato šteje za neželen stranski učinek. Zaznana obremenitev, težavnost in utrujenost se je zmanjšala pri uporabi pasivnih eksoskeletov, zmogljivost pa se je povečala. Lokalno ugodje se je povečalo na vseh delih telesa, razen na prsnem košu in pod pazduhami. Zmanjšano splošno ugodje je opisano pri hoji. Namen eksoskeletov za podporo hrbta, je zagotoviti navor, ki prispeva k raztezanja hrbta. Posledično je potrebna manjša sila hrbtnih mišič, kar povzroči manjšo kompresijo ledvenih medvretenčnih ploščic, ter odložen nastop mišične utrujenosti.

Stranski učinki vključujejo obremenitve mišic zaradi kinematične neusklajenosti med uporabnikom in eksoskeletom ter povečano antagonistično aktivnost mišic. Tehnologija eksoskeletov se je precej razvila in delavci imajo lahko veliko koristi pri zmanjševanju obremenitev telesa. Preostali izziv za splošno sprejetje eksoskeletov v industriji, je zagotoviti dodatno vrhunsko uporabnost in uporabniško izkušnjo ter poskrbeti za odsotnost negativnih stranskih učinkov. Da bi podprli ta cilj, je potrebno dati večji poudarek na terenske študije, ki vključujejo industrijske delavce, vključno z uporabo eksoskeleta ves čas trajanja delovnega procesa. Glede metodoloških vidikov, obstaja potreba po standardizaciji preizkusnih metod in poročanju o ugotovitvah.